BAJKA, KI TO NI

Taval samcat  je v divjino,
barko na čeri je dal;
ljubil je morja širino,
zdaj v sipinah tam je stal ...

Čudna pota so, ki vodijo nas tja,
kjer ni naš dom.
Brodolomec pa je sklenil:
Kakorkoli, zmogel bom!

In ker takih bil je misli,
sklepov, in se jih držal,
glej - v nejasni je meglici -
Aladin pred njim zdaj stal!

"Hej prijatelj, na ukaz,
vendar - gospodar sem jaz!"

"Vrni mi morja modrino
in odsev neba v njej.
In preženi to sivino,
saj si vendar čarodej!"

V trenu čara - dim glej bel!
Komaj je oči odprl,
veter nov je spet zavel;
barko svojo je uzrl!