Nočni skok v septembru

Nedelja. Danes bo pa zgodnja. Najraje bi še malo poležal v postelji, vendar je zbor za delovno akcijo že ob sedmi uri. Zbirališče je ob novem peskolovu na Sopoti, ki je naš edini muharski revir.Z nekaj minutno zamudo se pripeljem na zbirno mesto. Aha, ne bom sam. Kar nekaj entuziastov nas je prišlo. Hitro se priključim zbrani druščini.

S kolegom Bojanom se zazreva po mirni gladini in opazujeva jutranjo aktivnost postrvi. Za ta letni čas je presneto toplo in tudi ribam to očitno ugaja. Množični kolobarji nama dvigujejo krvni tlak.

"Veš, da letos nisem niti enkrat lovil v Sopoti," rečem Bojanu.
"No ja, meni je pa ostala še ena dnevnica," mi odvrne.
"Si bil pa kar aktiven. Jaz pa se nikakor nisem mogel spraviti za vodo. Lansko leto sem poskusil nekajkrat, a brez večjega uspeha. Ribe so tu prave profesorice in se ob najmanjšem hitrem gibu razbežijo. Raje grem na Krko, kjer postrvi niso tako previdne in tudi prijemov ne manjka. Edinokrat, da sem imel uspeh pri ribolovu v Sopoti, je bilo po dežju, ko je bila voda rahlo kalna."

Moje modrovanje zmoti vodja akcije in že se zapodimo po obeh bregovih potoka navzgor. Žage in sekire pojejo in grmičevje se hitro krči. Vsakih nekaj metrov pustimo kakšno večje drevo, da bodo imele ribe tudi senco. Hitro ugotovim, da sem pretiraval z oblačili in posamezni kosi se hitro znajdejo na kupu ob drevesu. Tako. Sedaj bo pa lažje delati. Ure hitro minevajo in že je čas za malico. Usedemo se na grmado debel, ki se je nabrala in uživamo v prvih žarkih, ki se prebijajo skozi meglo.

Maša v bližnji cerkvi se je ravnokar končala in ljudje se mimo nas vračajo na svoje domove. Ribe takšne in drugačne vedno zbudijo različne komentarje pri nas ribičih. Starejša ribiča, ki sedita tik ob meni me presenetita z izvirnostjo komentarjev, ko se mimo nas sprehodi brhka mladenka. Malo zardi, vendar se hkrati prijetno nasmehne.

Jedača in pijača nas poleni, tako da se le stežka spravimo v pogon. V drugem polčasu se prijetna utrujenost naseli v moje telo. Kmalu se prebijemo do Dornikove kovačije, kar je bil tudi naš cilj. Z veseljem se ozrem nazaj. Kar lep del brežin smo očistili nadležnega grmičevja, ki je prenekateri umetni muhi preprečil let do vodne površine. Med poslavljanjem se z Bojanom dogovoriva, da bova zvečer preizkusila ribiško srečo.

Utrujen se vrnem domov in žena me kar malo postrani pogleda, ko omenim, da bom tudi zvečer odsoten. Šele ko obljubim, da se bom potrudil in ujel kosilo za naslednji dan, se sprijazni z usodo. Najin 15 mesečni sin je včasih odličen izgovor, saj najraje "hrusta" postrvi. "Biba" je njegova priljubljena beseda.

Dogovorjena ura ribilova se hitro približuje, jaz pa mrzlično razmišljam, kako bom izpolnil dano obljubo. Ribiški "uspehi" v preteklosti mi ne zbujajo pretiranega samozaupanja. No ja, spomnim se, da imam v rokavu skritega aduta. Bojan, ki je mojster muharjenja, mi bo pač odstopil kakšno ribo, pa bo. Sigurno bo razumel moj položaj. Zadnje pol ure mi trema ne da miru in odločim se navezati še nekaj muh. Uh, koliko je že ura! Hitro zmečem opremo v prtljažnik in že hitim proti dogovorjenemu mestu.

Kot sem predvideval je Bojan že vihtel palico. Tale peskolov je pa res prima zadeva. Namesto štirih metrov širine Sopote je tu razkošnih trideset krat sto metrov ribolovne površine, pa še brežine so urejene tako, da je za muharjenje dovolj prostora.

Navežem ajdovko in sledi prvi met. Nič. Poskusim s kratkimi potegi in nato z daljšimi. S kotičkom očesa opazujem Bojana. Tudi njemu ne gre najbolje. V trenutku ko hočem vrniti pogled k svoji vrvici Bojan sunkovito zategne. Čudovita potočnica se požene iz vode. Odhitim k njemu in opazujem kako jo utruja. Bojan sledi dolgim pobegom levo in desno ob bregu. Le zakaj se ne požene stran od brega? Nadanem si polaroidna očala in se zazrem v vodo. Ah, seveda, Na sredini je voda plitvejša, saj je Sopota nanesla kar nekaj proda. Ob bregu je pa še precej globoka voda. Ni kaj. Riba ve kaj dela. Pa tudi Bojan je vedel kako se stvari streže in je ribo počasi privedel k bregu.

Ker nihče od naju ni imel mreže, sem se stegnil čez polmeterski previs do vodne površine in potočnica je že ležala na suhem. Oba jo odkrito občudujeva. Blizu 40 jih ima. Mene pa bolj zanima Bojanova nimfa. Podobna je moji ajdovki vendar s pomembnim dodatkom - zlato kroglico spredaj.
"Vidim, da si se že ogrel," mu rečem namesto pozdrava. "Sedaj mi pa še povej kako moram voditi nimfo." Vem, da Bojanu ni težko razdajati svojega znanja.
"Vidiš," mi hiti razlagati. "Najprej vrzi proti toku navzgor ob bregu kjer je voda še dovolj globoka. Vrvico pusti kar lepo pri miru in jo opazuj. Ob najmanjšem zastoju pa hitro zategni."

Odpravim se nekoliko niže in navežem ustrezno nimfo. Vržem proti toku kot mi je svetoval in opazujem vrvico. Nekaj časa je vrvica mirno plavala, nato pa se je sunkovito ustavila. Zategnem in začutim odpor. Ne, ne, to pa že ni riba. Na suho povlečem daljšo vejo. Hmm. Tisto, da vrvico pustim čisto pri miru že ne bo čisto držalo.

Ponovim met in skušam oceniti globino vode. Ko se nimfa približa dnu jo malce povlečem in dvignem. Ko se je nimfa začela potapljati pa je prijelo. Postrv se je nekaj časa upirala, vendar je kmalu končala na suhem. Ni tako velika kot Bojanova, vendar sem tretjino obljube izpolnil.

Nekajkrat sem še poskusil z nimfo a brez uspeha. Zadnji sončni žarki so se skrili za hribom in ribe so začele navdušeno "cmokati" po vodni površini. V moji bližini se iz vode požene manjša potočnica in naznani nočni skok.

Hitro se mrači in s težavo navežem kočijaža, ki sem ga ta dan navezal na večji trnek. Že prvi met je bil uspešen, toda riba je premajhna, zato se vrne nazaj, da se še malce poredi. Prijemi so se kar vrstili. Pravi užitek, vam povem. Kmalu izpolnim normo in se odpravim k Bojanu. Ogledujeva si mojega kočijaža, ki ni več podoben kočijažu temveč ogrizenemu ocvirku. Še dobro, da sem ujel normo, saj nove muhe ne bi več videl navezati.

Bojanu ni šlo toliko za ulov, tako da je obdržal le prvo potočnico. Ko se peljem proti domu hitro naredim kalkulacijo. Do zaključka sezone je še dva dni, ostale so mi še štiri dnevnice. Tu se izide. Še doma moram dobiti "dovolilnico" pa bo. Glede na ulov ne pričakujem večjih ovir, pa tudi več kot uro zvečer ne mislim loviti.

Naslednji večer se mi pri ribolovu nenapovedano pridruži Jernej in zgodba se ponovi. Tudi tehniko ribolova v mraku sem nekoliko izboljšal. Muho vržeš v bližino, kjer so ribe najbolj glasne (cmokajo, čofotajo in skačejo). Vsakih nekaj sekund z vršičkom palice rahlo pocukaš in tako opozoriš ribe, da je na vodni površini nekaj živega. Najbližja postrv se sigurno zapodi po migetajoč grižljaj.

Ribe so bile zopet živahne, le moj kočijaž je imel težave z mojo novo tehniko in plavanjem. Veliko raje se je potapljal kot plaval.

Zvečer se usedem za muharsko mizico in se zazrem v material, ki ga imam na razpolago. Iz sedla seraka izberem tri daljša peresa in uvežem padalca. Nekaj časa opazujem mojo mojstrovino. Hitro pripravim kozarec vode in že se skupaj s kočijažem borita v maratonu - prosti slog. Po predvidevanjih je z odločilno prednostjo zmagal moj "Nočni plavalec".

Naslednji dan se oglasim pri sosedu Zlatku in ga povprašam ali se mi pridruži pri večernem lovu. Že nekaj časa izraža željo, da bi postal ribič. Sedaj je pravi čas, da mu pokažem kako se lovi ribe in ga malce zastrupim z ribolovom. Njegova žena Anita mi bo zagotovo "hvaležna".
"Ali bom lahko tudi jaz lovil ribe?" me vpraša.
"Ne bo šlo." mu odvrnem. "Bo pa vseeno zanimivo." Vidim, da mu moj odgovor ne ugaja, vendar drugače ne gre. Nikoli še ni držal muharice v rokah in v mraku bi bila to prava polomija.
"No ja, oglasi se, ko boš šel, bom še premislil."

Njegova neodločnost je do večera izginila in veselo je prisedel v avto, ko sem pripeljal mimo njegove hiše.
"Ves današnji ulov bo tvoj." mu rečem.
"Seveda, seveda. Veje in stari čevlji." mi skeptično odvrne.

Zapeljeva se na "teren", ki sem ga preizkusil v prejšnjih dveh večerih. Navežem novega "Nočnega plavalca" in vržem v bližino, kjer se je prej naredi kolobar. Živahna potočnica ni izgubljala časa in se je z navdušenjem zagnala po slasten grižljaj. Bila je malce premlada, zato si je moj pomočnik zmočil roko in jo rešil nadležnega trneka.

Muha se je odlično obnesla in obljubljen ulov je bil kmalu na bregu. Mrak se je hitro prevešal v noč. Odločim se za zadnji met. Vrvico, ki sem jo že slabo videl, sem podaljševal v dolg in eleganten met. Takole, zamah nazaj in sunek naprej. Vrvica je z bliskovito hitrostjo poletela naprej. Napenjal sem oči, vendar vrvice na vodni gladini nisem našel. Ti šment ti. Vrvica je obstala v zraku nad vodno gladino. Najprej pomislim, da sem vrgel na nasprotni breg in zapel vejo. To možnost hitro zavržem, saj meta preko trideset metrov ne bi zmogel niti v sanjah. Kar malce me je zmrazilo po hrbtu, ko je zadeva na drugi strani za nameček začela vrvico še vleči. Z Zlatkom sva se samo spogledala. Zadeva je postala smrtno resna. Ni mi preostalo drugega kot da sem začel počasi navijati vrvico. Krajša je bila vrvica, bolj živahno je opletala po zraku. Zlatko je prvi prepoznal moj ulov.
"Netopir! Netopirja si ujel," je začel tuliti.
"Aha, kar pripravi se. Danes ti snemaš ulov s trneka." sem ga potolažil.
"Ne, ne. Jaz ne bom. Jaz snemam samo ribe," se je začel braniti.
Ker je moj pomočnik odpovedal in sem sam držal palico v roki, mi ni preostalo drugega, da poskusim spaka nekako rešiti. Vem, da imajo nekateri netopirji kar dolge sprednje zobe. Ker nisem želel na lastni koži preizkušati ali je moj primerek zobata ali nezobata vrsta, sem začel po nahrbtniku iskati primerno krpo, da jo ovijem okoli roke. Vrvico sem skrajšal čisto do vrha palice, tako, da se je netopir lahko z nogami oprijel palice. Ravno, ko sem začel z reševalno akcijo in se z roko približal netopirju, pa se je sam rešil trneka. V obojestransko zadovoljstvo, moram priznati. V naslednjem trenutku, pa je že odfrfotal.
"No pa si ostal brez deserta," sem podražil Zlatka.
"Sedaj pa res ne vem ali si pri ribičih ali pri lovcih," mi ni ostal dolžan.
Zadovoljna z ulovom in zanimivo dogodivščino sva se odpravila domov.

Roman Barachini

Število obiskov: