ZA 5. SEJO DELOVNE SKUPINE ZA PRIPRAVO ANALIZE O POLOŽAJU INVALIDOV V MOM IN PREDLOGA AKCIJSKEGA NAČRTA,

dne 14. januarja 2010 ob 14.00 uri v prostorih  Grajske ulice 7, 2000 Maribor



Osebna stališča:
Stanujem v okolici Maribora.
Sem invalid s 100% telesno okvaro v spodnjih okončinah že cca 35 let od 20. leta starosti.
Tako na lastni koži občutim breme inavalidnosti.
Z zadovoljstvom spremljam ustanovitev in delovanje Sveta invalidov MO Maribor, ker upam da se bodo razmere za invalide v Mariboru
in Sloveniji spremenile na bolje.

Družba stremi za popolnostjo, tudi telesno. Mediji so polni reklam in novic o lepi koži, laseh, idealni postavi, naučenim nastopanjem itd.
Kako se potem počuti invalid, ki mora po mestu iz oddaljenega parkirišča? Težava ni samo v težki mobilnosti, ampak tudi v pogledih mimoidočih.
Kje se najdejo invalidi? V dobrodelnih akcijah z zelo omejenim dosegom, ki povdarjajo njihovo nemoč in izključenost.

Sedaj rešujejo invalidi svoje probleme v lokalnih specializiranih invalidskih društvih, katera imajo statute in plan dela prilagojene
potrebam, možnostim in sposobnostim svojih članov in vodstva.
Invalidi so v glavnem finančno slabo preskrbljeni, zato jih je potrebno tako tudi upoštevati.
Vsak popust jim veliko pomeni.
V SLO nimamo izdelanega sistema, da bi lahko invalid na podlagi izkaznice uveljavljal popust na blagajni (parkiranje, kopališče, prireditve, vozovnice...)
Če želiš uveljavljati popust, moraš biti član nekega invalidskega društva, ki ima z nekom pogodbo, da prodaja svojim članom vstopnice po znižani ceni.
Zakaj ne bi uveljavljal popusta na kateri koli aktualni blagajni z invalidsko izkaznico izdano od države SLO.
Torej je po sedanjih pravilih invalid prisiljen obiskovati le v določenih krajih, le določene objekte(kopališča), ki pa so lahko za prihodek invalida zelo draga.
Plačati moraš min. 4ure + savna + ..., ampak potrebuješ samo eno urno razgibavanje.

Niti sanja se mi ne kako priti do vstopnice po znižani ceni npr. v Ljubljani, Laškem,..
Če želim na razgibavanje v Ptujske toplice z organizirano telovadbo, moram biti član tamkajšnjega društva revmatikov s članarino 20€,
če želim na razgibavanje v Fontani MB  moram biti član DIM s članarino 10€.
Je razdrobljenost potrebna? Je s stališča :delaj in vladaj.

Od tega sveta invalidov MB pričakujem, da bo deloval tudi v smislu bolj dostopnih objektov v katere morajo občasno tudi invalidi.
Vedno se govori in tudi zakon predpisuje, o dostopnosti invalidov v objekte.
Kaj pa dostopnost do stavbe? Kje ustaviti?
Obstoječa mesta (eno ali dve) so v glavnem zasedena.
Ob večjih stavbah je vedno veliko prostora, ki je popolnoma prazen, namenjen le koritom za rože.
Zakaj tam ni prostora namenjenega invalidnim obiskovalcem za določen čas. Se družba sramuje izstopajočih parkirnih mest z invalidovim vozilom.
Tu mislim v MB na prostor okrog NKBM, bivši SDK, Zavarovalnica MB, Glavni trg, Trg svobode, široki neizkoriščeni pločniki...
Sploh pa ne razumem samovolje, ki se glede parkiranja dovoli v Mariborski bolnišnici. Verjetno, kdor le ima možnost, raje naroči rešilca, kot da bi plačeval za ure, ki jih prebije v čakalnici.Zunaj pa 3/4 P praznih. Gospodje, invalidi so v glavnem revni in vsak izdatek se jim pozna.

V Mariboru je vožnja v območje za pešče invalidom omogočena z izkaznico MO Maribor.
Kaj pa invalid, ki ni iz Maribora?
Neumnost. Osebno ne bi potreboval te kartice razen največ tri krat na leto, za parkiranje ob trgovini za invalide na Gl. trgu.
Če pa bi bilo to mesto izven rampe, kartice ne potrebujem.
Invalidska P mesta zasedajo neinvalidi, ker so ta mesta vkomponirana v parkirni prostor in jih je težko najti..
Če bi bila označena mesta izven vrste, čisto na drugi bližnji samostojni lokaciji, bi bilo veliko manj neopravičenih ustavljanj.
Takšen način lociranja P za invalide imajo v Avstriji. Torej ne na obstoječem parkirišču, ampak vidno fizično ločeno samostojno P za invalide.
Sedaj vidiš ali je P prosto šele, ko se pripelješ tik do, ker je zaparkirano z vseh strani. Prosto pa ponavadi ni.
P za invalide bo dovolj, če bo vedno kakšno prosto. Potrebno je, poleg števila, uredit tudi režim (omejiti čas ustavljanja).


Vedno so težave dovoza invalidov na mesto javnih prireditev.
Možen je dovoz oseb (funkcionarjev in gostov) z VIP kartico, ni pa možen dovoz invalidu z invalidsko izkaznico.
Za to poskrbijo redarji 1km pred mestom dogajanja. Na prireditvenem prostoru pa je, ob minulem dogodku, bilo dovolj prostora (za VIP).
Tu se vidi toleranca in odnos družbe do invalidov, toleranca, ki nič ne stane, le dobra volja je potrebna.

Gibalno omejeni očitno pri pripravi veljavnih predpisov in pravilnikov niso dovolj sodelovali, ali pa se njihovo mnenje ni upoštevalo

Politično delovanje invalidov
Slišati je pripombe o neangažiranju invalidov v politično delovanje v času predvolilnih aktivnosti.
Kdo smo invalidi?
To smo ljudje, ki imamo veliko dela sami s seboj.
Velikokrat še tega ne zmorejo in so odvisni od pomoči drugih. Njihovi dohodki so minimalni in njihovo življenje brez večjih perspektiv.
Od kod jim energija za politično delovanje, če jih družba neprenehoma odriva na obrobje?
Nekdo je omenil LOBIRANJE. S kom naj povprečen invalid lobira? Z najožjimi sodelavci in sorodniki?

Kar se tiče mojega slabega vedenja o financiranju društev, po sedanjih pravilih vsako društvo posebej pridobi za svoje člane sredstva od sponzorjev, občine in države.
Kdor je bolj glasen, več dobi.
Kaj pa tisti, ki so tiho. To so tisti, ki ne morejo biti enaki, ki so najbolj potrebni pomoči in tolerance.
Vsekakor jim je potrebno stopiti na proti in jih ne pustiti v njihovi nemoči izključenosti.
Tu bi se morala bolj angažirati socialna služba.
 
Česar bi bili invalidi zelo veseli inP ne bi  nikogar nič stalo.

Olajšave, ki so vpisane v zakon o invalidih v republiki Hrvaški  v SLO pa ne:
-Ne plačajo cestnine za avtoceste
-Imajo zagotovljen dostop na javne prireditve, če so prisotni redarji
-Popust na vstopnice prireditev in rekreacijskih centrov, kot otroci do 12. leta starosti
-Imajo izdano državno invalidsko izkaznico, s katero uveljavljajo ugodnosti
-Prost vstop na prireditve (gledališče, kino) osebam na vozičku
-Če je vrsta pred okencem sme invalid iti naprej

Toleranca do invalidov je velikokrat in po nepotrebnem nična.
Niti načelne pripravljenosti ni.
Pri sprejemanju zakonskih in podzakonskih aktov je potrebno upoštevati potrebe in mnenja gibalno omejenih invalidov
v večji meri, kot je bila praksa do sedaj.



Kje parkirati ali vsaj ustaviti za nekaj minut?
Od 10 poskusov morda najdeš 2 prosti parkirišči.
Kaj pomaga prazno P v Razlagovi, če  imaš opravek na centrali NKBM Maribor?
Tudi iz  parkirne hiše je  za invalida daleč.  Parkiranje pa za nekajminutni postanek stane toliko, kot bencin za pot v MB.


123
456
789
101112
131415

1617


Torej ustaviti ni kje, ker so P vedno zasedena.

Na razpolago je dovolj prostora za invalidska mesta.
Samo nekaj naključnih mest:

123
456
789
10




Po zakonu (odlok MO Maribor 15čl.) mora biti Inv. P mesto ob zapori v peš cono.
Na Gl. trgu je zapora, zadaj pa vedno prazno P za inv.
1

Kako naj na Gl. trgu ustavi invalid, ki ni iz Mariborske upravne enote?
Od mnogokoga bi pričakoval odgovor: Saj mu ni treba!

Kako izgleda inavalid v realnem okolju? Nekaj video posnetkov.
Kako se takšen človek počuti, če mora peš po zelo obljudeni poti, kjer se mu zdi, da ga vsi "zijajo"?
Na primer iz garažne hiše do banke, zavarovalnice, po Glavnem trgu, v bolnico ....

1Grenvic.flv
2Rusan.flv
3Iz Rus.flv
4Na berglah.flv
5Qulandia.flv
6Nezka.flv


Konvencija o pravicah invalidov:  Preambula
Izvlečki s katerimi želim dopolniti odnos do invalidov


Države pogodbenice te konvencije se strinjajo z naslednjim:


t) upoštevajo dejstvo, da večina invalidov živi v revščini, in ob priznavanju nujnosti po
obravnavanju njenega negativnega vpliva na invalide;


y) prepričane, da bo splošna in celovita mednarodna konvencija, ki spodbuja in varuje
pravice ter dostojanstvo invalidov, pomembno prispevala k odpravi očitne socialne
prikrajšanosti invalidov ter spodbudila njihove enake možnosti pri sodelovanju na civilnem,
političnem, gospodarskem, socialnem in kulturnem področju v državah v razvoju in razvitih
državah;


9. člen
Dostopnost
1. Da države pogodbenice invalidom omogočijo neodvisno življenje in polno sodelovanje na
vseh področjih življenja, sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo
enako kot drugi dostop do fizičnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij, vključno z
informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami in sistemi, ter do drugih objektov, naprav in
storitev, ki so namenjene javnosti ali se zanjo opravljajo v mestu in na podeželju. Ti ukrepi, ki
zajemajo prepoznavanje in odpravljanje ovir pri dostopnosti, se med drugim nanašajo na:
a) stavbe, ceste, prevozna sredstva ter druge notranje in zunanje prilagoditve ter opremo,
tudi v šolah, stanovanjskih zgradbah, zdravstvenih ustanovah in na delovnih mestih;
b) informacijske, komunikacijske in druge storitve, tudi elektronske storitve in pomoč v nujnih
primerih.
2. Države pogodbenice sprejmejo tudi ustrezne ukrepe, s katerimi:
a) razvijajo, širijo in spremljajo uveljavljanje minimalnih standardov in smernic za dostopnost
objektov, naprav in storitev, ki so namenjeni javnosti ali se zanjo opravljajo;
b) zagotovijo, da zasebni subjekti, ki ponujajo objekte, naprave in storitve, ki so namenjeni
javnosti ali se zanjo opravljajo, upoštevajo vse vidike njihove dostopnosti za invalide;
c) omogočijo izobraževanje vseh, ki jih zadeva urejanje dostopnosti, s katero se srečujejo
invalidi;
d) v javnih zgradbah in drugje zagotovijo oznake v brajici ter v lahko čitljivi in razumljivi obliki;
e) zagotovijo pomoč človeka ali živali in posrednike, tudi vodnike, bralce in poklicne tolmače
za znakovni jezik, s čimer olajšajo dostop do zgradb in drugih javnih objektov, površin in
naprav;
f) spodbujajo druge primerne oblike pomoči in podpore, ki invalidom zagotavljajo dostop do
informacij;
g) spodbujajo dostop invalidov do novih informacijskih in komunikacijskih tehnologij ter
sistemov, vključno z internetom;
h) spodbujajo oblikovanje, razvoj, proizvodnjo in razširjanje dostopnih informacijskih in
komunikacijskih tehnologij in sistemov v zgodnji razvojni fazi, da so stroški tehnologij in
sistemov čim nižji.

20. člen Osebna mobilnost
Države pogodbenice sprejmejo učinkovite ukrepe, s katerimi invalidom zagotavljajo največjo
mogočo samostojno osebno mobilnost, kar vključuje:
a) omogočanje osebne mobilnosti invalidov na način in ob času, ki ju sami izberejo, ter po
sprejemljivi ceni (neprofitna cena za parkiranje);

b) omogočanje dostopa invalidom do kakovostnih pripomočkov za gibanje, tehničnih
pripomočkov, podpornih tehnologij in oblik pomoči človeka ali živali ter posrednikov, tudi
tako, ki je na razpolago po sprejemljivi ceni;
c) usposabljanje invalidov in strokovnjakov, ki delajo z njimi, za pridobivanje spretnosti za
mobilnost;
d) spodbujanje proizvajalcev pripomočkov za gibanje, tehničnih pripomočkov in podpornih
tehnologij, da upoštevajo vse vidike mobilnosti invalidov.




25. člen
Zdravje
Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do najvišjega dosegljivega zdravstvenega
standarda brez diskriminacije zaradi invalidnosti. Države pogodbenice sprejmejo vse
ustrezne ukrepe, da invalidom zagotavljajo dostop do zdravstvenih storitev, primernih
njihovemu spolu, vključno z zdravstveno rehabilitacijo. Države pogodbenice zlasti:
a) invalidom zagotavljajo brezplačne ali cenovno dostopne ( po neprofitni ceni - cena otroške vstopnice)
zdravstvene storitve in programe
v enakem obsegu, kakovosti in standardu kot drugim,
tudi na področju spolnega in
reproduktivnega zdravja, ter javne zdravstvene programe;
b) invalidom zagotavljajo zdravstvene storitve, ki jih zaradi invalidnosti posebej potrebujejo,
vključno z zgodnjim odkrivanjem in ustreznimi posegi, ter storitve za zmanjševanje in
preprečevanje nadaljnje invalidnosti, tudi pri otrocih in starejših;
c) zagotavljajo te zdravstvene storitve čim bliže skupnostim, v katerih invalidi živijo, tudi na
podeželju;
d) od zdravstvenih delavcev zahtevajo, da invalidom zagotavljajo enako kakovostno oskrbo
kot drugim, tudi na podlagi svobodnega in zavestnega soglasja, na primer z ozaveščanjem o
človekovih pravicah, dostojanstvu, samostojnosti in potrebah invalidov z usposabljanjem ter
uvajanjem etičnih standardov v javno in zasebno zdravstvo;
e) prepovejo diskriminacijo invalidov pri zdravstvenem zavarovanju, ki mora biti zagotovljeno
pošteno in primerno, in življenjskem zavarovanju, če ga omogoča notranja zakonodaja;
f) preprečujejo diskriminacijsko odrekanje zdravstvene oskrbe in zdravstvenih storitev ali
hrane in tekočin zaradi invalidnosti.

30. člen
Sodelovanje v kulturnem življenju, rekreaciji, prostočasnih dejavnostih in športu
1. Države pogodbenice priznavajo invalidom pravico do sodelovanja v kulturnem življenju
enako kot drugim in sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotavljajo dostop do:
c) krajev, v katerih potekajo kulturne prireditve ali storitve, kot so gledališča, muzeji,
kinematografi, knjižnice in turistične storitve, in po možnosti dostop do spomenikov in
kulturnih spomenikov in krajev državnega pomena.

5. Države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom enako kot drugim
omogočajo sodelovanje pri rekreacijskih, prostočasnih in športnih dejavnostih:
c) da jim omogočajo dostop do krajev, na katerih potekajo športne, rekreacijske in turistične
dejavnosti;

e) da zagotavljajo invalidom dostop do storitev tistih, ki organizirajo rekreacijske, turistične,
prostočasne in športne dejavnosti.


31. člen
Statistika in zbiranje podatkov
3. Države pogodbenice so odgovorne za razširjanje statističnih podatkov in zagotavljajo, da
so dostopni invalidom in drugim.


33. člen
Izvajanje konvencije in spremljanje njenega izvajanja v posameznih državah
3. Civilna družba, zlasti invalidi in njihove reprezentativne organizacije, so vključeni v
postopek spremljanja in v njem polno sodelujejo.


P R A V I L N I K

o zahtevah za zagotavljanje neoviranega

dostopa, vstopa in uporabe objektov v javni rabi ter večstanovanjskih stavb


Izvlečki


2. Vrste objektov, ki morajo biti brez ovir
4. člen
(objekti v javni rabi, ki morajo biti brez ovir)
Objekti v javni rabi, ki morajo biti brez ovir, so:
1. hotelska in podobna stavba za kratkotrajno nastanitev (razred po CC.Si: 12111), če je v njej 50 nočitvenih enot oziroma sob ali več;
2. gostinski obrat (razred po CC.Si: 12112), če je v njem 30 miz oziroma 120 sedežev za mizami ali več;
3. stavba javne uprave (razred po CC.Si: 12201), v kateri je sedež državnih organov, sedež upravnih enot, izpostav ministrstev oziroma organov v njihovi sestavi, sedež javnega zavoda ali sedež lokalnih skupnosti, če je v njej zaposlenih 15 oseb ali več;
4. stavba banke, pošte in zavarovalnice (razred po CC.Si: 12202), če je v njej zaposlenih 30 oseb ali več, ki poslujejo s strankami;
5. druga upravna in pisarniška stavba (razred po CC.Si: 12203), če je v njej zaposlenih 50 oseb ali več, ki poslujejo s strankami;
6. trgovska stavba (razred po CC.Si: 12301), v kateri je površina prodajnih prostorov 200 m2 ali več;
7. sejemska dvorana in razstavišče (razred po CC.Si: 12302), če je površina razstavnih prostorov 1.000 m2 ali več;
8. bencinski servis (razred po CC.Si: 12303), ki posluje z osebjem;
9. stavba za druge storitvene dejavnosti (razred po CC.Si: 12304), če je površina prostorov, namenjenih poslovanju s strankami, 100 m2 ali več;
10. postaja oziroma terminal (razred po CC.Si: 12410), če je namenjen javnemu avtobusnemu, železniškemu, letalskemu, ladijskemu in žičniškemu prometu;
11. garažni objekt (razred po CC.Si: 12420), če je v njem 50 parkirnih mest ali več;
12. stavba za kulturo in razvedrilo (razred po CC.Si: 12610), če je v njej površina prostorov, namenjenih za obiskovalce oziroma dvoran s spremljajočimi javnimi prostori, kot so vhodna veža (hall) in podobno, 300 m2 ali več;
13. muzej, knjižnica in galerija (razred po CC.Si:12620), če je površina razstavnih prostorov oziroma prostorov, namenjenih obiskovalcem, 150 m2 ali več;
14. stavba za izobraževanje in znanstvenoraziskovalno delo (razred po CC.Si: 12630), če je v njej pet ali več prostorov, namenjenih izobraževanju, kot so oddelek, razred, predavalnica in učilnica oziroma pet ali več laboratorijev, namenjenih znanstvenoraziskovalnemu delu;
15. stavba za zdravniško oskrbo in nego bolnih in poškodovanih (razred po CC.Si: 12640), in sicer ne glede na njen namen ali kapaciteto;
16. športna dvorana (razred po CC.Si: 12650), v kateri so tudi prostori za gledalce;
17. stavba za opravljanje verskih obredov (razred po CC.Si: 12721), če je površina prostorov, namenjenih vernikom, 150 m2 ali več;
18. pokopališče (razred po CC.Si: 12722);
19. igrišče za športe na prostem (razred po CC.Si: 24110).


12. člen

(zahteve v zvezi s parkirišči)

(1) Garažni objekt, ki je po določbah tega pravilnika uvrščen med objekte v javni rabi, ki morajo biti brez ovir, mora imeti 5 % parkirnih mest rezerviranih za vozila oseb z invalidskimi vozički.

(2) V garažnih objektih in na parkiriščih, ki pripadajo objektom, ki morajo biti brez ovir, morajo biti parkirna mesta, rezervirana za osebe z invalidskimi vozički, označena poševno ali pravokotno na smer vožnje, široka morajo biti 350 cm, da je omogočeno manevriranje z invalidskim vozičkom pri vstopu in izstopu iz avtomobila, njihova površina pa mora biti označena z mednarodnim znakom za dostopnost invalidom. Takšna parkirna mesta morajo biti tudi čim bliže objektu, ki mu pripadajo. Če je na parkirišču, ki pripada objektu, ki mora biti brez ovir, mogoče zagotoviti samo eno parkirno mesto, namenjeno vozilom oseb z invalidskimi vozički, mora biti takšno parkirno mesto tik ob vhodu v objekt.

(3) Če objekt, ki mora biti brez ovir, nima lastnega parkirišča, mora biti ob vhodu v objekt zagotovljena možnost za kratkotrajno ustavitev vozila (do 30 minut) osebe z invalidskim vozičkom.


Odlok MO Maribor
8.člen
Parkirni prostori se označijo pri vstopnih mestih v območje za pešce.



Število obiskov: Free Hit Counter
Email