|
Navsezgodaj, še pred sončnim vzhodom odklolesariva v bližnji, kilometer oddaljeni Omiš. Sredi mesta
skozi kanjon priteče v
morje reka Cetina. Res fascinantno. Za mostom zavijeva levo proti
tunelom, kjer navdušeni Slovenci plezajo po skalnih previsih. Kolesariva
še malo po kanjonu Cetine in se vrneva na zajtrk v Omiš, na tržnico,
kjer veseli domorodci pijejo prvo jutranjo kavo. Zelo živahno mesto,
tržnica je nabito polna, čeprav je nedelja.
|
 |
|
Ob dveh zazvoni telefon, kličeta Hans in Desa s katerima sva se
včeraj, ko sva prenočevala v Tisnem, zgrešila, ker sta nabavljala v
Vodicah. Oglasim se in vprašam, kako kaj v Tisnem, on pa odgovori, da ne
ve, ve pa, kako je v Omišu. Končno so tudi "Murterani" oz. "Tišnjani" ugotovili, da je
morje mokro tudi drugje, ne le na Murterju. Oglasita se na podenček, kaj
pa je teh 130 km od tam. Pozno popoldne se odpraviva v misto Omiš. Sredi starega dela
zagledava primerno prazno mizo, kjer se na veliko je in pije. To je iz
izkušenj dober znak, zato takoj zasedeva mizo. Hitro sva postrežena in
tako dobro, kot sva jedla v tem lokalu z nazivom: Pivnica Puljiz, nisva
jedla še nikjer. No, lažem, že večkrat sva bolje jedla doma, zunaj pa le
redko, morda v Venusu, Selce. Ne vem zakaj ampak poznam jih kar nekaj,
ki vedno kozlajo, če jejo zunaj, eni celo skozi nos... he he. Ja
gostinci pacajo na svojih šporhetih marsikaj. Kolegica, ki je nekoč
delala v Slonu mi je povedala marsikaj... svašta. |
 |
