|
Cavtat sva obdelala v uri in pol, za parkirišče v centru odštela 10
KUN. Tam sem kasirmajstra povprašal, koliko je do Črne Gore, pa je le
skomignil z rameni in rekel, da ne ve, ga tudi ne zanima in za so z
njimi "zaratili" Dobro, nadaljeval sem z informacijami na turistični
agenciji, kjer mi je precej sitna baba zabrusila, da kampa v Cavtatu ni
in da sem niti slučajno ne smemo priti s prikolico, s kolesi pa se tudi
ne smemo vozit okoli polotoka, čeprav je meter široka steza okoli. Šele
prijazna kuharica kapučina naju je prepričala, naj le greva v Črno Goro,
ter naj si pogledamo Herceg Novi, Kotor, Budvo in Sv. Stefan. Rabiva pa
EUR-e, ker KUN seveda ne sprejemajo. Malo me je razočaral bančni
uslužbenec, ko sem hotel kupit nazaj 100 € je spisal cel zapisnik in
hotel imeti potni list, kot da mi prodaja ne vem kaj. |
 |
 |
Mejni prehod Debeli Hrib s Črno Goro. Gužve ni videti, vendar se
pomikamo po polžje. Hrvati še nekako spuščajo ampak Črnogorci dvigajo
rampo za vsakega posebej, štemplajo potne liste kot v stari YU. Čakala
sva celo uro in ko sva se končno zapeljala mimo Herceg Novega proti
Kotorju in Budvi te res presenetijo stari avtomobili, predvsem YUGI in
način vožnje. Gužva vsepovsod, vozijo po levi, desni, brez registrskih,
avtobus obrača kar na magistrali. Policajev kar mrgoli in kaže da imajo
oni edini delo, delajo pa le prepih z mahanjem rok ali pa ždijo v senci.
Stoji pa vsake 100 m po en. |
 |
 |
|
Za prečkanje Boke Kotorske, ki prikrajša čez 30 km pot okoli zaliva
uporabiva trajekt, kot večina okoli nas. 3,5 € plačamo za prevoz in
glede na kupe pločevine vse povsod, sva sorazmerno hitro na oni strani.
Peljeva mimo Tivta, skozi Budvo do odcepa za Sveti Stefan, kjer
parkirava ob cesti, snameva kolesa in nadaljujeva do znamenitega mesta
na otoku, ki so ga spremenili v Hotel 4**** z 224 ležišči v 100 sobah in
apartmajih. Ker nama je vroče, najprej na plažo in v vodo, rdeči
kamenčki, Naša jih začne takoj nabirat in metat v moj nahrbtnik. Hm, hm,
kdo bo to nosil. |
 |
 |
 |
 |
Po švoh malici greva še na otok in tam kasirajo 6€ za ogled otoka.
Kaj je videti, povprašam Črnogorca na klopci. Zzzz, bazen, kafiči zzzz,
pokasira in naprej spi, ker ura še ni poldan. Prehodiva mestece,
predelano v hotel, vsaka hiša je soba zase, lepo urejeno in zanimivo. Ob
odhodu stopim še v recepcijo in vprašam, če imajo kakšno sobo. Malo me
čudno gledajo, res sem v natikačih, malo razcapan in po majici od
paštete, šefica zabrusi portirju, naj mi najprej pokaže cenik. Na dan od
90€ v manj ugledni sobi (verjetno je bila prej štala za ovce) brez okna
in sonca do 200 € na osebo na dan v apartmaju superior. Mi imamo raje
apartmaje, da sami pečemo hobotnice sem omenil in si mislil, da bomo za
ta denar preživeli cel teden v kampu. |
 |
 |
|
Milicjonera Željka sem povprašal, kaj se dogaja, če morda pride
predsednik Mile Đukanović ali morda Delpontejeva iz Haga. Toliko
policajev še nisem videl, za vsakim ovinkom stoji po eden, seveda v
kakšni debeli senci. Omenjeni Željko (na sliki) mi je le rekel, da pač
malo nadzirajo promet in kako se parkira. Nazaj do Dubrovnika imava cca
90 km in kar nekaj ovir (trajekt, meja), vendar sva kar hitro čez.
Zanimivi so kažipoti, v ČG kar nekaj tabel za Dubrovnik, v CRO niti ene
za Budvo. |
 |
 |
 |
 |
 |
Kaos na cestah, kljub množici policistov. Predpisov nihče ne
upošteva. Pozno popoldne se mimo Herceg Novega bližava meji. Mimogrede
se ustaviva še v samopostrežni ob cesti in nakupiva nekaj Nikšičkega
piva.
|
Ko uspešno in mnogo hitreje prestopiva Hrvaško-Črnogorsko mejo
zavijeva še v vasico Molunat, zadnji hrvaški kraj pred polotokom Prevlako, ki
jo vsi tako hvalijo. Imajo 3 avtokampe, ki so nabito polni, domačini
prijazni, ozke ulice, lepa plaža in kar nekaj tablic SLO, kilometraža od
Kočevja do tu pa 750 km.
|
|
|
 |
 |