To je bogata dežela, ki daje obilo sončno rumenega korenja, sladkega kakor med in mnogo sočne in zelene detelje. Čudežna dežela premore Začarani gozd, žarečo Veliko pustinjo, širne Vilinske ravnice in visoke Zahodne gore, polne podzemnih presenečenj.

Mnogo rodov je v njej živelo v miru in sreči. Njihovo življenje je teklo po postavah, ki so jih v sivi davnini začrtali Veliki čarovniki. O njih ni nikoli bilo kaj dosti slišati. Govorilo se je, da so oni ustvarili Čudežno deželo in jo poselili s Škrati, Tritoni, Vilami, Zajci, Medvedi, Volkovi in drugimi živalmi in pravljičnimi bitji. A to je bilo tako davno, da nihče več ne ve, kaj je res in kaj je pravljica.

A govorice so vztrajno krožile. Nekateri so trdili, da so tu in tam že srečali kakšnega čarovnika ali čarovnico. Menili so, da ti še vedno obiskujejo Čudežno deželo, da se tu ali tam prepričajo, če je na Svetu še vse tako, kot so si zamislili in ustvarili. Njihova moč je namreč velika in vsemogočna. Zadnja leta pa se je veliko govorilo Belem čarovniku. Nekateri so ga imenovali Beli mož, drugi zopet Belobradi. In kakor vedno, nihče ni kaj dosti vedel o njem. Bile so vedno samo govorice. A povedati je potrebno, da so se širile v glavnem same dobre govorice in zdelo se je, kakor da ga vsi spoštujejo in ga cenijo, saj se je govorilo, da je prava dobričina in da rad pomaga vsem bitjem iz Čudežne dežele. Pripisovali so mu toliko čudežnih dejanj, da je bilo skoraj nemogoče, da bi jih naredil en sam čarovnik. Zato so nekateri predvidevali, da je mogoče čarovnikov cela kopica in da vsi verjetno nosijo bele brade. Sicer pa bi si enake lahko tudi pričarali, če so čarovniki.
 

Zajčevina meji na severu na deželo Škratov, na jugu na Volčjo deželo, na vzhodu na Medvedovino, na zahodni strani pa so Velike zahodne planine. Onkraj njih pa je Vilinska dežela, o kateri zajci nimajo mnogo znanja. V glavnem pa si ne upajo na tisto stran, saj o tej deželi krožijo nenavadne zgodbe in nekatere med njimi so takšne, da je zajcem kar tesno pri srcu.

V Zajčji vasi je nekega lepega in sončnega leta na prvi pomladni dan zajklja Aiša skotila čvrstega in zdravega zajca. Zajklje običajno skotijo več zajcev. A zajklja Aiša je takrat skotila svojega prvega in edinega sina. Verjela je, da je njen sin nekaj posebnega in zato mu je dala ime Rono. Tako je bilo tudi ime enemu izmed njenih prapradedov, o katerem so krožile zgodbe, da je storil veliko junaških dejanj ob strani slavnih čarovnikov. Zajec Rono je hitro rasel in odkrival svet okrog domače zajčje luknje.

Prav v tem času pa so pričele na Zajčjo planoto z vseh strani prihajati zaskrbljujoče novice. Govorilo se je, da se je strašna temna sila uprla Belemu čarovniku, da ga je premagala in pregnala. Najbolj črne govorice nakazovale smrt Belega moža. Govorilo se je, da za vsem tem stoji zlobna čarovnica Pehtrunija, ki želi spremeniti v pokorne služabnike vsa bitja, ki živijo v Čudežni deželi. Tukaj se tudi pričenja naša zgodba.